Home sweet home

V petek zvečer sem prispel domov. Ker ne morem biti pri miru, sem jasno moral takoj šibat na koncert od enih mariačijev v Cerkno, čeprav sem bil že pošteno zjeban od potovanja in od dogajanja preteklih tednov. Naslednji dan, v soboto, pa zgodaj vstat in direkt veslat na Kolpo.

Iz Leona v Salamanco

V ponedeljek sem šel v cementarno La Robla, blizu Leona. V fabrki lih nekaj podirajo, tako da je zgledala kot Černobil v maju 1986, sam zelo zanimivo. Tisti ogromni mlini za cement se vrtijo tako hitro, da ne moreš verjeti, da se ena tako velika stvar lahko tako urno premika. Ker sem bil z workaholičnim sodelavcem, sva bila v tovarni vse dni od jutra do večera, tako da so naju na koncu že imel poln kufr. V sredo zvečer sem se šel potepat po Leonu, slučajno sem šel mimo katedrale in vidim, da je čez pol ure en komorni koncert. Ajde, sem si mislil, pa gremo. Ni blo slabo edino malo predolgo. Leonska katedrala s svojimi vitraži pa je super. Naslednji dan zjutraj sem se z najetim C5 odpravil proti Salamanci, kjer sem imel sestanek v čistilni napravi. Popoldne sem izkoristil za potep po mestu. Naslednji dan pa na letalo in direkt domov.

Chaplin

Ko sem bil majhen, sva s prijateljem rada gledala burleske. Vedno, ko so bile na sporedu, je prijatelja poklicala mama čez balkon: "Deniiiis, Čeplin je". In sva šibala pred televizor. Šele mnogo pozneje sem izvedel, da je Chaplin snemal tudi resne filme. Prejšnjo nedeljo sem bil v Reini Sofiji na razstavi Chaplinovih filmov in fotografij. Zanimivo.

Leskova mast

Včeraj je bilo res vroče. Če gre verjeti internetnim vremenkom, je bilo 38 stopinj. Popoldne sem šel malo na bazen, pa je še v senci pihal tak veter, kot da bi prihajal naravnost iz krušne peči. Zdaj vem, kako se počutijo pizze, čisto nič jim ne zavidam. Odplaval sem en par rund, čeprav sem se mal smešno počutil, ker je bazen dolg samo deset metrov. Z bademajstrom, ki je en dečko iz Calija, sva že kompanjona, tako da mi ni treba več kazati karte. Pa še tadebeli hišnik s televizorskimi očali se včasih pridruži in pove kakšno modro. Še ob polnoči je bilo 32 stopinj.
Zvečer se je fajn odpraviti malo proti centru, vedel sem, da je na dvorišču centra Conde Duque koncert skupine Jarabe de palo - po naše leskova mast. Všeč so mi njihove pesmi, še posebej tista, ki poje o suhici (La flaca). Nisem imel namena iti noter, potem me je pa kar nekaj premagalo in sem šel (seveda mi na koncu ni bilo prav nič žal). Kupil sem najcenjšo karto za stojišča, na koncu pa se je izkazalo, da je bila ravno ta najboljša, ker sem bil lahk čisto zraven odra, ker ni bilo prevelike gužve. Res dobro štimungo so naredili. Ko so zaigrali suhico, je zraven na vse grlo pela cela publika. Po koncu sem se spustil po "jugoslovanski" ulici La palma do metroja. Sare ni v "Katrci", je še v Srbiji.

Lunapark

Vedno so mi bili všeč lunaparki. Ko sem imel 5 let, sem šel z očetom na rokometno tekmo v halo Tivoli. Na igrišču pod halo so imeli "ringlšpil" in "avtke za zabijat". Bil sem še premajhen za avtke, tako da sem šel samo na vrtiljak. Pomislil sem, kako imenitno bi bilo živeti v mestu, kjer bi lahko vsak dan šel v lunapark. Vendar, sem si mislil z mojo logiko petletnika, zrak v mestih je tako onesnažen, človek gotovo prej zboli kot na vasi.
Park atrakcij je super lunapark. Leži sredi borovega gozda, kamor lahko greš z nihalko. Razgled na mesto je res lep. Ko smo izstopili iz "jajčka" na končni postaji, sem za sekundo zaman iskal smučke ob strani. Potem pa smo jo ubrali kar čez drn in strn do vhoda v lunapark. Že iz gozdička so se videle najvišje naprave - železnica smrti in prosti pad. Komaj smo čakali da smo se povzpeli na prvo gugalnico. Najbolj nam je sapo zaprl prosti pad. Najprej te dvigne na 40 metrov, kjer je super razgled, tam počaka par sekund, potem pa buuuumf, padeš dol, da ne moreš niti pisniti. Za konec pustolovskega dneva je prav pasala pica na trgu drugega maja.

Atocha

Danes smo bili na Atochi. 4 leta, 4 mesece in 1 dan po terorističnem napadu. Najprej smo poslikali "džunglo" v glavni dvorani postaje. Prvič sem jo videl leta 1996, ko sem na Atocho prišel kot interrailovski mochilero. Od takrat se ni spremenila prav nič. Potem smo šli pogledat spomenik žrtvam napada, ki je nekakšen valj, v katerega lahko vstopiš iz postaje cercanias. Znotraj valja so na polivinilasti plahti napisana sporočila in komentarji dogodka v več jezikih - slovenščine nisem našel. Vsi lačni smo se podali v Fresc & Co. na Calle Arenal.